NAGRAD0 ZA GLAVNO MOŠKO VLOGO PREJME DAVID
AHAČIČ
V dneh od 20. do 22. junija 2008 je v Letnem gledališču Dob potekal 11. festival gorenjskih komedijantov, ki predstavlja medobmočno srečanje gledaliških skupin Gorenjske. Selektor dr. Goran Schmidt, ki si je ogledal 17 gledaliških predstav na tem območju, je podelil posebna priznanja za glavno žensko in glavno moško vlogo, za stransko žensko in moško vlogo ter še posebno priznanje selektorja.
Priznanje za glavno moško vlogo je prejel DAVID AHAČIČ za vlogo Felixa v »Zares čuden par« Neila Simona, ki ga je na oder postavilo KD Kruh Križe. Še pred leti se je ta naziv imenoval gorenjski-a komedijant-ka leta (leta 2005 je pripadel Jani Mirt, sedaj poročeni Kus), ki pa je sedaj opuščen, saj ne gre vedno za nastope v komedijah.
Ob prejemu laskavega priznanja vam mladega igralca Davida Ahačiča podrobneje predstavljamo.
David Ahačič bo jeseni dopolnil 20 let in zaključuje prvi letnik umetnostne zgodovine na Filozofski fakulteti. Je Križán (včasih tudi od koga krížan).
Tako nekako je potekal najin pogovor:
Povej najprej nekaj o zgodovini tvojega igranja:
David: Igram, od kar se spomnim, že od vrtca naprej, vedno so me »porabili«. Pet let sem potem igral pri Viktorju Ljubutinu in Vanji Slapar, poklicnemu režiserju in igralki. V osnovni šoli mi je najbolj ostal v spominu Špicparkeljc, potem pa seveda prva igra v Kulturnem društvu Kruh Križe Rodil se je očka. Takrat sem bil star 15 let, igral pa sem mladega očka, ki odpelje ženo v porodnišnico in skoraj zblazni v urah čakanja. To je bila prva glavna vloga v res dolgi ta pravi igri. Tretja zame top vloga pa je bil notar Mush v igri Kadar se ženski jezik ne suče. Ta igra vsebuje vse tri vrste komike: karakterno, besedno in situacijsko, igrali smo jo največkrat in zanjo je bil rezerviran košček mojega srca. V letošnji igri Zares čuden par sem dobil naslovno vlogo Felixa, ki mi je tudi zelo ležala, bila takoj domača, sploh se nisem »matral« z njo. Samo posnemal sem svojo mamo, kako pospravlja in zgublja živce zaradi vedno znova nastajajočega nereda. Vse te igre so nastale v Kulturnem društvu Kruh Križe. Igral pa sem tudi v Škofijski klasični gimnaziji, ki sem jo obiskoval. Tam me je ves čas, tudi po hodnikih in v zbornici, spremljal lik patra Butana. Da, Butan kot plin. Ko smo bili enkrat v enem župnišču na Primorskem, je tam uhajal plin in jaz sem ga prvi zavohal in zaprl. Ker pa sem bil odgovoren tudi za duhovno življenje po razredih, so hitro sestavili patra Butana. Sploh pa je Škofijska gimnazija polna možnosti, vsako leto so se odvijali dramski maratoni. Že nekaj let igram tudi v Mladinskem gledališču Tržič, kjer pod taktirko Borisa Kuburiča nastajajo predvsem skeči, kjer je treba vlogo manj dodelati, pa več improvizirati. Letos pa je nastala tudi enodejanka Snubač, v kateri sem igral soseda.
Zakaj rad igraš, kakšen čar ima igranje, kaj takrat doživljaš?
David: V gimnaziji sem se precej ukvarjal z zgodovino gledališča, napisal kar nekaj seminarskih nalog zlasti na grško gledališče in od takrat mi je blizu misel, da gre pri igranju tudi za pedagoško sredstvo. Ljudem damo nekaj misliti, morda ponudimo celo odgovor. V drugem planu je zabava. Tudi komedija prinaša življenjsko vprašanje, sicer manj očitno vidno. Gledališče je pridiga. Seveda ne sodobno gledališče, ki je pogosto vse le en sam poskus, absurdnost…
Je za igranje dovolj veselje, koliko je potrebnega talenta, kolikšno vlogo ima izobraževanje igralca?
David: Med amaterskimi in profesionalnimi igralci v osnovi ne bi smelo biti razlike. Pravijo, da je 10 odstotkov talent, ostalo je delo. Ljubezen je najboljša učiteljica, torej, če delam z veseljem, igram z veseljem, je že 80 odstotkov narejenega, ostalo pa sta talent in delo. Seveda je treba vsako stvar resno zagrabiti.
Kaj pa igralska ekipa, kaj je tu pomembno?
David: Lahko soliraš, dokler ne gre kaj narobe. Toda, kolegi te ne marajo, prehuda tekmovalnost ni priporočljiva. Pomembno je sproščeno vzdušje v ekipi, veselje.
Kakšne vloge ti najbolj ležijo?
David: Odvisno od trenutka. Vloge v pravi igri bi lahko igral v vsakem trenutku. So pa seveda izziv vedno nove, drugačne vloge, v tem je čar gledališča. Da ne postaneš klišejski igralec samo npr. napadalnih likov, vedno enakega ljubimca. Ko dobim novo, drugačno vlogo, razmišljam o tem značaju, temperamentu. Lahko je čisto drugačna, kot sem sam.
Kaj pa vloga režiserja? Delal si pod taktirko različnih.
David: Beseda režiser pravi, da režiser reži in serje (po igralcih). Vsekakor pa mora režiser imeti odprto domišljijo, ohraniti mora trezno glavo, da ne gre v absurde. Biti mora strog, da ga poslušajo, ubogajo. Zato pa je! No, to je oseba, ki je nihče ne mara (šala!). Dobro je imeti režiserja, ker je na koncu tako on za vse kriv, igralec nikoli. Pa tudi če igralcev ne more premakniti in delamo po svoje, za kikse je kriv režiser. No, pa opremo se lahko nanj, tako strokovno kot človeško.
David, kdor te pozna, te lahko označi kot mladega človeka z ogromno energije, z ogromno talentov, marsikomu si desna roka. Kako vse uskladiš, da si odgovoren do vseh, da ne zamujaš?
David: Bom takole rekel, če delaš z veseljem, gre. Ker sem bil krščansko vzgojen, bom citiral izrek: Ljubite se med seboj, kakor sem vas jaz ljubil. Tako delam z ljudmi: vsakega spoštujem, odgovoren skušam biti do njihovega dela, časa. Naučil sem se reči ne, čeprav bom to znanje še moral utrjevati, kajti če le morem, raje rečem ja. Ker delam z ljudmi, me tudi obrezujejo, kar je za rast pomembno. Če te ne obrezujejo, podivjaš, nasprotno pa spomladi še bolj cvetiš in obrodiš.
Pojavlja se vprašanje, kaj je bolj pomembno pri postavljanju vaške igre na oder: da se člani oz. vas zabava, je preko nje povezana ali da nastane nekaj kvalitetnega?
David: Ljudje sami smo krivi, da ne moremo povezati vasi, ker nam to ni pomembno. Drugače je tam, kjer je okolje zares še vaško, kmečko. Vseeno mislim, da podeželska gledališča in zbori še vedno držimo kulturno omiko na vasi. Čeprav pogosto res valimo Sizifovo skalo. Vendar sem optimist.
Kar pa se kvalitete tiče. Eno kvaliteto je treba imeti. Tudi če imaš hišo čisto nekje na samem, ne boš imel okoli nje same svinjarije. Narediti je treba resno, čim boljše možno.
Postavlja se vprašanje, zakaj amaterska gledališča, ko je že toliko profesionalnih, ko amaterska po kvaliteti (ker sodelujoči niso igralsko in režisersko tako šolani), ne morejo doseči profesionalnih?
David: Sto let nazaj je profesionalno gledališče bilo amatersko. Če so npr. v Križah ali Tržiču naredili opereto, pa je to gledal »stric« iz Ljubljane (kot danes selektor), so potem (po kvaliteti) izstopajočega pevca povabili peti v Ljubljano. Danes je zmagala birokracija, samo papir, diploma nekaj tehtata. Tudi če ni nikjer veselja, elana. Brez papirjev si amater. Premalo damo na vidne dosežke, čeprav niso poštempljani. Profesionalci pa gredo v glavnem v same poskuse, absurde, ne zanima jih vsebina, misel, kaj naj bi povedali. Tukaj smo mi mnogo boljši, pa še veselje in zagnanost se čutijo.
Kako privabiti ljudi na predstave? Ali je kulturnega dogajanja v Sloveniji pravzaprav preveč in zato marsikdaj ni obiskovalcev?
David: Problem je v ljudeh, ker se jim ne da, raje so pred TV, kot pa da bi npr. dali 5 EUR za predstavo. Spominjam se Zaplane, kjer smo pred leti igrali Kadar se ženski jezik ne suče. Zaplana je še vedno bogu za hrbtom, hiše so razmetane na petih kilometrih, pa so prihajali na predstavo kot v Cvetju v jeseni k romarski cerkvici. Cela procesija ljudi. Mislim, da ne smemo odnehati, ne smemo jih pustiti v naslonjaču. Prisiliti jih moramo, da bodo postali aktiven del družbenega okolja. Reklama je zelo važna. Več bo prireditev, bolj bodo ljudje hodili, zlasti ko nekaj postane tradicionalno, potem gre. Priznanja od nekoga, ki je viden oz. kompetenten, naj bi tudi govorila o vrednosti oz. kvaliteti dogajanja, društva, dejavnosti. Niso le mačji kašelj. Pa to ne govorim zato, ker sem ga letos sam prejel.
Kot tvoja režiserka se iz srca veselim, da si bil v selektorjevih očeh opažen in ti še enkrat za priznanje čestitam. Veselim se sodelovanja tudi vnaprej.
Z Davidom Ahačičem se je pogovarjala Marinka Kenk-Tomazin 14.6.2008
PO PREMIERI
Ste mogoče videli ali slišali, kakšno podobo je dobila naša dvorana v Križah? Nove zavese, stole in navsezadnje tudi peči. Čeprav je skoraj vsa ta oprema »opuščeni« program tržiške kinodvorane, je kriška dvorana dobila novo podobo.
Z veseljem smo začeli našo tretjo sezono. Tokrat smo se odločili postaviti na oder komedijo Novaka Novaka »Gugalnik«. Ker na koncu vedno primanjkuje časa in da ne bi bilo kakšnih nepredvidljivih zapletov, smo začeli delo študirati že konec oktobra. A glej ga zlomka, težave, kot da so samo čakale, kdaj lahko pogledajo na površje. Ni in ni jih hotelo biti konec. Borili smo se z besedilom, mrazom, kljub novim pečem, utrujenostjo in pomanjkanjem časa, saj so naši igralci, razen nekaj nas starih veteranov, študenti. Toda mi smo vztrajali na vajah, odpravljali težave, čas naše premiere pa se je hitro približeval. Toda brez generalke ne gre. Ta je bila načrtovana na četrtkov večer.
In v četrtek zvečer smo doživeli »cunami«. Zaradi bolezni je odpovedal igralec, ki naj bi v komediji odigral tri vloge. Marinka se je dobesedno sesedla, še Slavko, ki mu nikoli ni zmanjkalo optimizma, je ostal odprtih ust, brez tistih besed, ki so nam večkrat v težkih trenutkih znale vliti pogum. Vse se nam je podrlo. Sedeli smo na ruševinah našega dela...
Potem pa je zmagala naša trma. Ne! Da bi zavrgli naše trimesečno delo... ne! Oborožili smo se s telefoni in klicali, spraševali, prosili... Takole bom napisala – Bog nas je pogledal »skoz´ ta vel´k okn«. Prej kot v eni uri so bili v naši sredini trije fantje – novinci na odru. Pripravljeni so nam bili pomagati iz naše stiske. Človek bi od veselja kar jokal. In potem se je začelo – vaje v četrtek pozno v noč, vaje v petek, spet pozno v noč, vaje v soboto dopoldne in še pred premiero... Fantje (upam, da bodo ostali med nami, saj igralce vedno potrebujemo) so se izkazali. Vloge so se naučili čez noč. Vlili so nam novo upanje in zapihal je nov, svež veter. Med tem garanjem pa so nastajale nove anekdote, ki so jih popestrile smeh in dobra volja. Napetost se je stopnjevala in komedija je dobivala novo podobo.
Naša premiera je bila velik praznik za nas igralce, režiserko in vse člane v naši ekipi. Da nam je uspelo, so nam pokazali zadovoljni in nasmejani obrazi gledalcev in na prvi ponovitvi komedije v Križah seveda spet polna dvorana.
V slogi je moč – to misel so nekoč iznašli modrijani – in izkazala se je za resnično.
Jana Mirt 15.2.2006
LEPO VAS JE BILO SPOZNATI
Svojevrstno doživetje za vse člane gledališke skupine KD Kruh Križe je bilo naše oktobrsko gostovanje na 4. mednarodnem festivalu gledališč slepih in slabovidnih »BIT« v Zagrebu. Organizatorji so nas lepo sprejeli, predstavo Kadar se ženski jezik ne suče so nagradili z bučnim vzklikanjem in ploskanjem in nas po njej pogostili z večerjo. S svojim obiskom nas je presenetil veleposlanik Republike Slovenije gospod Peter Bekeš, ki se je do konca zadržal z nami v prijetnem klepetu.
Kazalište slijepih i slabovidnih "Novi život" iz Zagreba v prihajajoči sezoni pripravlja Dobrega vojaka Švejka, ki bi ga bilo gotovo zanimivo videti.
Vsekakor nam bo ostala v spominu njihova prijaznost, neposrednost, občutek, da smo bili dobrodošli in da smo povabljeni tudi naprej. Svet hendikepiranih ima drugačne vrednote, manj tekmuje, bolj sodeluje, rabi in ponuja roko.
Marinka Kenk-Tomazin 14.10.2005
Kadar se ženski jezik ne suče
Pa smo jo spravili pod streho - še eno premiero namreč in že kar nekaj ponovitev naše komedije "Kadar se ženski jezik ne suče" je za nami. Uspelo nam je in ne bom prav nič pretiravala, če bom rekla, odlično. Ljudje v predstavi uživajo in dvorano zapuščajo sproščeni in nasmejani - to pa je nam igralcem in režiserki največje priznanje za ves trud in lahko rečem garaško delo, ki smo ga s skupnimi močmi, z odrekanjem, potrpljenjem in s pravo gorenjsko trmo vložili v to komedijo. Če samo pomislim na to, da sem se decembra na bralnih vajah na moč začudeno postavila pred Marinko in jo vprašala: "Marinka ali si kaj brala Tržičana"? "Ja sem, vem, notri je članek o naši igri, ki sem ga napisala." "Aha, ali pa si prebrala tudi koledar kulturnih prireditev? Tam namreč piše, da bo naša premiera 29. januarja!" Kar oči je obrnila: "Kako se je lahko to zgodilo? O tem ni nobeden nič govoril. Samo pogovarjali smo se, da bi bilo dobro igro čimprej postaviti na oder. Tukaj ima gotovo Slavko prste vmes. Ker ve, da Tržičana januarja ne bo , je...." Mi smo gledali debelo, Slavko pa na moč nedolžno - saj je samo dobro hotel. Kaj sedaj? Staknili smo glave in si obljubili, da bomo postavili na oder našo komedijo v dogovorjenem času, pa če se svet podere. Januarja se je začelo...
Slavko je dobil spisek, kaj vse potrebujemo, mi pa smo hodili na vaje vsak dan, razen sred, pa mogoče je bila še kakšna nedelja vmes prosta. Ne spominjam se več, saj je dobro, da nismo še spali v dvorani. Včasih smo bili zelo utrujeni, saj so vaje potekale v poznih večernih urah - od 20.00 do 23.00 ure in še dlje. Pa zeblo nas je, bili smo premraženi do kosti. Pomoč je prišla od Marije - naše šepetalke, včasih nas je pocrkljala s kuhaniim vinom, Marinka pa nam je že tako vsak dan prinesla vroč čaj. Res, bili smo prave trme...
Bodrili smo drug drugega in največkrat nam je pomagal smeh. Ko pa smo se seznanili še z našo Evlalijo, je bilo pripomb in smeha zvrhano mero. Svoje so prispevala tudi oblačila. Imamo čudovite kostume, ki nam jih je sešila gospa Marta. Že pri pomerjanju je bilo veliko smeha, kaj šele na odru. Moja nočna srajca in čepica povzročata v vsaki predstavi pri gledalcih vsesplošen krohot - jezik moram držati krepko za zobmi, da me ne premaga smeh. No, z mojstrom Martinom sva postala kar prijatelja, eno. Moram pa priznati, da je to velik izziv - igrati moškega.
Ha, kaj vse se nam je zgodilo, ko smo vadili posamezne prizore. Že besedilo samo nas je spravljalo v smeh, pa se je bilo treba še pravilno gibati po odru. Marko, npr., se ni nikoli prav ulegel ali vstal s tiste klopi. Ubogi fant. poskušal je na vse načine, da bi zadovoljil režiserko. Marinka pa iz dvorane, od koder je vodila vaje: "Ja, kako pa zdaj spet stojiš, kaj pa imaš med nogami?" "Klop,"odvrne le ta že ves obupan. Pa je priletelo iz ozadjaodra: "jaz sem pa mislila, da imaš kaj drugega!"
In če se spomnim Drage. Že tako je bilo mraz v naši dvorani, pa je morala v sami rjuhi skakati po odru. Na vajah je bila lahko še oblečena, ampak rjuha je pa morala biti. Vse lepo in prav - zataknilo se je, ko je morala zlesti v skrinjo. Največkrat je šlo, zgodilo pa se je tudi, da je po nesreči stopila na rjuho in v skrinji je bila še prehitro. Padla je vanjo, kot bi skočila v bazen. Pa tista njena krtača za umivanje, kar dobro ji služi in lahko rečem, da se je tako vživela v vlogo, da mora pohlepni in priliznjeni notariuš tu pa tam odnesti kakšno resnično batino v rok "službe".
Za Martina je res najlepša dika ženska brez jezika. Naša Finette ga pa ima, vendar Jehan se ne boji klepetavih žensk, ker pozna način, da ji zapre usta, kadar je treba. Prišepnem moškim: večkrat uporabite ta način, pa bo mir v hiši.
Beseda večkrat nanese tudi na naslednjo sezono. Ne vemo, kako bo. Pravijo, da bodo v dvorani potekala gradbena dela. Vsi pa si želimo, da bi bilo delo končano do jeseni, da bi bila naša dvorana bolj prijazna, topla in pripravljena, nared za novo sezono. Železo je treba kovati, dokler je vroče. Gledališče je zaživelo in naj zastor ne pade zaradi nedokončanih gradbenih del.
Jana Mirt in Kulturno društvo Kruh Križe - marec 2005
Kadar se ženski jezik ne suče
-Slišiš,zaspane,ženska, ki ne govori! -E, ne Take pa nima svet. -Ima jo, pa jo ima, mladenič, jaz pa sem jo našel, to reddkost sveta! Sem jo zasnubil in jo semkaj pripeljal. Čaka na vozu...
Tradicija ljudske komike je ponovno zaživela v poznem srednjem veku oziroma na začetku renesanse, ko se je človek spet začel zanimati zase. Po vzoru francoske farse iz 16. stoletja je Vojmil Rabadan zložil prikupno delo, ki smo ga v igralski skupini kulturnega društva Kruh Križe vzeli za svojega in ga začeli oživljati. Pred gledalce ga bomo postavili konec januarja, najprej v Križah, potem pa še po ostalih vaseh v občini Tržič.
Po skoraj štiridesetih letih v Križah spet živi igralska skupina in radi bi, da ne bi bila muha enodnevnica in bi zaradi številnih težav z dvorano in podobnim morala "umreti". Trenutno so Križe edina vas v tržiški občini, kjer ta dejavnost živi.
Vabimo vas, da spremljate objave v medijih in se pridete nasmejat na premiero ali na ponovitve. Da naš trud ne bo samemu sebi namenjen. In koga ne zanima, kje se dobi mutasta ženska, kako se shaja z njo, ali je možno, da naenkrat spegovori. Predvsem pa, kako se ji v zadovoljstvo obeh vpletenih zaveže jezik. Treba je imeti ideje.
Marinka Kenk-Tomazin - december 2004
Rodil se je očka v Križah
Križe- Kulturno društvo kruh Iz Križev je v petek, 5.marca 2004 ob 19.uri na oder nekdanje kulturne dvorane postavilo satiro Ephraima Kishona RODIL SE JE OČKA v režiji Marinke Kenk-Tomazin in v priredbi Miirana Kende.
Gledališka skupina kriškega kulturnega društva je z omenjeno predstavo doživela oderski krst, kar velja tako za vse igralce kot tudi za režiserja in ostalo tehnično osebje. Rodil se je očka je predstava, ki pokaže povsem vsakdanji pojav, ki se je od pradavnih časov ponovil že neštetokrat.
Oba nastopajoča starša sta visoko razviti, izrazito intelektualni osebnosti in vesta, da je rojstvo otroka povsem normalen biološki proces. Nobene potrebe ni, da se čakajoči očetje spremenijo v nervozna, bedne figure... Satiro so "novopečeni" gledališčniki ponovili še v soboto, 6.marca 2004 ob 19.uri v dvorani Doma krajanov v Lomu.
Boris Kuborič
Za zaveso...
Še malo, še epilog, daj David, vzdrži, zate stiskamo pesti, saj bo...
"... zlato vidite, zlato!" Konec, aplavz, pokloni, sreča na naših obrazih. David že pelje na oder Marinko, poklon, smehljata se, uspelo je. Ja, uspelo nam je.
V mislih se vrnem na sam začetek... Prostor krajevne skupnosti Križe - kakšen mraz - posedemo se okrog električne pečice, malo postrani se gledamo, seveda, saj se sploh ne poznamo. Še Marinka ne pozna vseh. Le kako bo razdelila vloge? Pa kar hitro prebijemo led... Marko, David, draga Jana, Alenka in Slavko, ki v isti sapi hiti razlagati, da igral pač ne bo, bo pa poskrbel za vse ostalo.... Spogledujemo se - mi, najbolj zagnani, seveda premalo nas je... ampak, sa bodo še prišli...
Slavko že našteva, koga vse bo še poklical k sodelovanju. Takega optimista res težko najdeš. No ja, mogoče bo pa res kaj "ratalo". Škoda bi bilo, da ne bi, saj navsezadnje pregledati toliko materiala in se odločiti za tekst, ki bi bil najbolj primeren za skupino, v kateri sodelujejo ljudje, ki niso še nikoli ali pa zelo malokrat nastopali ali igrali v igrah in se med seboj še dobro poznaajo ne - ni lahko delo.
Pa smo kar takoj "plunili v roke", se seznanili z vsebino in podelili vloge. Veliko smeha je bilo že pri bralnih vajah. Uh, koliko živcevje šlo marinki, enkrat je manjkal na vaji ta, drugič drugi...,enkrat je imel izpit ta, drugič pa se je moral pripraviti za kontrolko nekdo drug. Dobro, da Marinka pozna vse to in je tega vajena, saj ima doma kar nekaj šolarjev.
Pa vseeno - na začetku je zelo slabo kazalo. Kot da hodimo v Križe "Bogu krast čas" in nimamo doma drugega dela. Pa še mraz... Ta je bil naš sovražnik številka ena. Ampak z dobro in trdno voljo in s pomočjo gospoda župnika, ki nam je dovolil, da smo imeli bralne vaje v župnišču, smo ga kar nekako premagali.
Do januarja niti na oder nismo šli pogledat, kaj šele, da bi si človek lahko predstavljal, kako bo vse skupaj potekalo. Slavko pa je bil še kar optimist - saj bo, saj bo, bo" - teh besed mu ni nikoli zmanjkalo, kot da bi jih imel na zalogo. Pa je le prišel tisti dan, ko se je Marinka odločila, da smo zreli za na oder. No končno - to smo res že kar težko čakali. Tam pa, o groza, take dvorane pa še ne, da o odru ne govorim. Oder brez zaves, kje za boga ste že videlioder brez zaves v ozadju, da o tistih na rampi sploh ne govorim. Odpadli omet s stropa na odru se nam je naravnost posmehoval - češ, poglejte me, saj sem kot najlepša freska. Poleg tega pa še dvorana ni bila prosta takrat, ko bi nam bilo najbolj prav. Bili smo trmasti. Tste "firnke" nam je Slavko po vseh protokolih "svečano" obljubil, mi smo se pa zmenili, da bomo imeli vaje ob 21 uri zvečer, v bundah, ker je bil tak mraz, da smo bili včasih, čeprav oblečeni kot "medvedje", čisto trdi in ledeni. Saj smo peč, o ja , ampak tista peč je bila glasna, ko je gorela, da se nismo čisto nič slišali, ko smo jo pa ugasnili, pa je bilo konec toplote.
Ob koncu januarja še nismo vedeli, kje bomo dobili "očete"! Lepa reč, porodnišnico se gremo, očetov pa nikjer. Pa sta vzela Marko in Janez v roke telefon - malo je pomagalo prijateljstvo, malo radovednost in očetje so bili tukaj - fantje, ki še nikoli niso stali na odru. Ko se je naučil drugi stavek, je pa prvega pozabil. Toda Marinka se ni prestrašila. Bilo je veliko smeha. Koliko ponavljanja, razlaganja, sprehajanja po odru je bilo potrebno... Včasih ji je kar malo zmanjkalo energije. Pa se ni dala. Zaupala nam je...
Februarja pa , kot da bi se nebo razjasnilo in bi posijalo sonce. Vaje so potekale skoraj vsak dan. Oder se je začel spreminjati, dobili smo zavese, tudi fresko na stropu je zakrila zavesa. Začele so se postavljati kolise, tudi glasbo in zvočne efekte smo dobili, pogovarjali smo se o kostumih, nazadnje pa so zagorele še oderske luči. Naše delo je dobilo drugačno podobo. Tudi tisti, ki so bili do konca nejeverni Tomaži, so začeli verjeti v uspeh.
Dobro, da je bila Marinka tako vstrajna in je verjela v nas... rezultat je tu, sprejeli so nas.... uživali so.... zabavali so se...
Kaj pa je za igralca več vrednega, kot to, da ga sprejme občinstvo...
Jana Mirt
V Križah se rojeva očka
V Križah se je zbrala skupina mladih in srednje mladih in poskusila, če zmore oživeti napisane črke.
Ephraim Kishon, izraelski pisatelj, nosi naziv "svetovni mojster humorja". V slovenščino imamo prevedena njegova dela: Družinske zgodbe, Kamela v šivankinem ušesu in Herkules in sedem mačkic. Miran Kenda je iz krajših tenkočutnih in s sproščujočim humorjem napisanih satir, v katerih se avtor prizanesljivo posmehuje svojim pripetljajem z lastnimi otroki, sploh zgodam in nezgodam v družini in vsakdanjem življenju, nakupovalni mrzlici... naredil priredbo oz. dramatizacijo Rodil se je očka.
Ves naš smeh ob "nastajanju vlog" besednih igrah, pozne ure vaj ob zavesti, da jutri v šoli čaka test ali izpit, prezebanje v ledeni dvorani, oderska podrtija... vam bo ostalo skrito. Lahko pa pridete pogledat "končni izdelek". Na ogled se vam bomo postavili v petek, petega marca, ob 19,00 uri, v Kriški dvorani. Dan kasneje pa ob isti uri še v Lomu.
Torej, prisrčno ste povabljeni na ogled igre - satire Rodil se je očka v izvedbi gledališke skupine pri Kulturnem društvu Kruh Križe. Ugotovili boste, da ste take dogodke že (k sreči) preživeli, drugi pa se lahko neposredno pripravite nanje.
Upamo, da se boste zabavali. Mi smo se.
Marinka Kenk-Tomazin
Ljudska igra tudi v Križah
V Križah je bilo pred skoraj dvema letoma ustanovljeno Kulturno društvo Kruh.
Nii treba razlagati, da je odprto za vsakogar, ki bi z glasbo, kleno besedo, igro, družabnostjo... rad kaj doprinesel k utripu svojega kraja.
Še danes se po nekaterih vaseh skupina ljudi odlepi od televizije in v dolgih jesenskih večerih naštudira igro, običajno kakšno veselo, zabavno. Uprizoritev enkrat januarja je dogodek za vso vas. Igralci vložijo kar nekaj truda in ur. Ne gre za profesionalce, toda talentov je mnogo v ljudeh in najpomembnejše je druženje, prijetno preživeti večeri.
Tole je pravzaprav povabilo za Križane in okoličane. Če si že dolgo želite, da bi kje sodelovali, če imate dar, da spravljate ljudi v smeh, če ste stari od nič do sto let (ha!), skratka, če bi radi igrali, se javite na telefonski številki 5956260 ali 5956430. Rabili bomo tudi oblikovalca scene, osvetljevalca... V življenje bi radi spravili komedijo oz. satiro Ephraima Kishona Rodil se je očka.
Vsi bomo začetniki, zato taki in drugačni pomisleki odpadejo. Igre brez ljudi ne more biti.
Vabljeni!
Za Kulturno društvo Kruh Marinka Kenk-Tomazin
V dneh od 20. do 22. junija 2008 je v Letnem gledališču Dob potekal 11. festival gorenjskih komedijantov, ki predstavlja medobmočno srečanje gledaliških skupin Gorenjske. Selektor dr. Goran Schmidt, ki si je ogledal 17 gledaliških predstav na tem območju, je podelil posebna priznanja za glavno žensko in glavno moško vlogo, za stransko žensko in moško vlogo ter še posebno priznanje selektorja.
Priznanje za glavno moško vlogo je prejel DAVID AHAČIČ za vlogo Felixa v »Zares čuden par« Neila Simona, ki ga je na oder postavilo KD Kruh Križe. Še pred leti se je ta naziv imenoval gorenjski-a komedijant-ka leta (leta 2005 je pripadel Jani Mirt, sedaj poročeni Kus), ki pa je sedaj opuščen, saj ne gre vedno za nastope v komedijah.
Ob prejemu laskavega priznanja vam mladega igralca Davida Ahačiča podrobneje predstavljamo.
David Ahačič bo jeseni dopolnil 20 let in zaključuje prvi letnik umetnostne zgodovine na Filozofski fakulteti. Je Križán (včasih tudi od koga krížan).
Tako nekako je potekal najin pogovor:
Povej najprej nekaj o zgodovini tvojega igranja:
David: Igram, od kar se spomnim, že od vrtca naprej, vedno so me »porabili«. Pet let sem potem igral pri Viktorju Ljubutinu in Vanji Slapar, poklicnemu režiserju in igralki. V osnovni šoli mi je najbolj ostal v spominu Špicparkeljc, potem pa seveda prva igra v Kulturnem društvu Kruh Križe Rodil se je očka. Takrat sem bil star 15 let, igral pa sem mladega očka, ki odpelje ženo v porodnišnico in skoraj zblazni v urah čakanja. To je bila prva glavna vloga v res dolgi ta pravi igri. Tretja zame top vloga pa je bil notar Mush v igri Kadar se ženski jezik ne suče. Ta igra vsebuje vse tri vrste komike: karakterno, besedno in situacijsko, igrali smo jo največkrat in zanjo je bil rezerviran košček mojega srca. V letošnji igri Zares čuden par sem dobil naslovno vlogo Felixa, ki mi je tudi zelo ležala, bila takoj domača, sploh se nisem »matral« z njo. Samo posnemal sem svojo mamo, kako pospravlja in zgublja živce zaradi vedno znova nastajajočega nereda. Vse te igre so nastale v Kulturnem društvu Kruh Križe. Igral pa sem tudi v Škofijski klasični gimnaziji, ki sem jo obiskoval. Tam me je ves čas, tudi po hodnikih in v zbornici, spremljal lik patra Butana. Da, Butan kot plin. Ko smo bili enkrat v enem župnišču na Primorskem, je tam uhajal plin in jaz sem ga prvi zavohal in zaprl. Ker pa sem bil odgovoren tudi za duhovno življenje po razredih, so hitro sestavili patra Butana. Sploh pa je Škofijska gimnazija polna možnosti, vsako leto so se odvijali dramski maratoni. Že nekaj let igram tudi v Mladinskem gledališču Tržič, kjer pod taktirko Borisa Kuburiča nastajajo predvsem skeči, kjer je treba vlogo manj dodelati, pa več improvizirati. Letos pa je nastala tudi enodejanka Snubač, v kateri sem igral soseda.
Zakaj rad igraš, kakšen čar ima igranje, kaj takrat doživljaš?
David: V gimnaziji sem se precej ukvarjal z zgodovino gledališča, napisal kar nekaj seminarskih nalog zlasti na grško gledališče in od takrat mi je blizu misel, da gre pri igranju tudi za pedagoško sredstvo. Ljudem damo nekaj misliti, morda ponudimo celo odgovor. V drugem planu je zabava. Tudi komedija prinaša življenjsko vprašanje, sicer manj očitno vidno. Gledališče je pridiga. Seveda ne sodobno gledališče, ki je pogosto vse le en sam poskus, absurdnost…
Je za igranje dovolj veselje, koliko je potrebnega talenta, kolikšno vlogo ima izobraževanje igralca?
David: Med amaterskimi in profesionalnimi igralci v osnovi ne bi smelo biti razlike. Pravijo, da je 10 odstotkov talent, ostalo je delo. Ljubezen je najboljša učiteljica, torej, če delam z veseljem, igram z veseljem, je že 80 odstotkov narejenega, ostalo pa sta talent in delo. Seveda je treba vsako stvar resno zagrabiti.
Kaj pa igralska ekipa, kaj je tu pomembno?
David: Lahko soliraš, dokler ne gre kaj narobe. Toda, kolegi te ne marajo, prehuda tekmovalnost ni priporočljiva. Pomembno je sproščeno vzdušje v ekipi, veselje.
Kakšne vloge ti najbolj ležijo?
David: Odvisno od trenutka. Vloge v pravi igri bi lahko igral v vsakem trenutku. So pa seveda izziv vedno nove, drugačne vloge, v tem je čar gledališča. Da ne postaneš klišejski igralec samo npr. napadalnih likov, vedno enakega ljubimca. Ko dobim novo, drugačno vlogo, razmišljam o tem značaju, temperamentu. Lahko je čisto drugačna, kot sem sam.
Kaj pa vloga režiserja? Delal si pod taktirko različnih.
David: Beseda režiser pravi, da režiser reži in serje (po igralcih). Vsekakor pa mora režiser imeti odprto domišljijo, ohraniti mora trezno glavo, da ne gre v absurde. Biti mora strog, da ga poslušajo, ubogajo. Zato pa je! No, to je oseba, ki je nihče ne mara (šala!). Dobro je imeti režiserja, ker je na koncu tako on za vse kriv, igralec nikoli. Pa tudi če igralcev ne more premakniti in delamo po svoje, za kikse je kriv režiser. No, pa opremo se lahko nanj, tako strokovno kot človeško.
David, kdor te pozna, te lahko označi kot mladega človeka z ogromno energije, z ogromno talentov, marsikomu si desna roka. Kako vse uskladiš, da si odgovoren do vseh, da ne zamujaš?
David: Bom takole rekel, če delaš z veseljem, gre. Ker sem bil krščansko vzgojen, bom citiral izrek: Ljubite se med seboj, kakor sem vas jaz ljubil. Tako delam z ljudmi: vsakega spoštujem, odgovoren skušam biti do njihovega dela, časa. Naučil sem se reči ne, čeprav bom to znanje še moral utrjevati, kajti če le morem, raje rečem ja. Ker delam z ljudmi, me tudi obrezujejo, kar je za rast pomembno. Če te ne obrezujejo, podivjaš, nasprotno pa spomladi še bolj cvetiš in obrodiš.
Pojavlja se vprašanje, kaj je bolj pomembno pri postavljanju vaške igre na oder: da se člani oz. vas zabava, je preko nje povezana ali da nastane nekaj kvalitetnega?
David: Ljudje sami smo krivi, da ne moremo povezati vasi, ker nam to ni pomembno. Drugače je tam, kjer je okolje zares še vaško, kmečko. Vseeno mislim, da podeželska gledališča in zbori še vedno držimo kulturno omiko na vasi. Čeprav pogosto res valimo Sizifovo skalo. Vendar sem optimist.
Kar pa se kvalitete tiče. Eno kvaliteto je treba imeti. Tudi če imaš hišo čisto nekje na samem, ne boš imel okoli nje same svinjarije. Narediti je treba resno, čim boljše možno.
Postavlja se vprašanje, zakaj amaterska gledališča, ko je že toliko profesionalnih, ko amaterska po kvaliteti (ker sodelujoči niso igralsko in režisersko tako šolani), ne morejo doseči profesionalnih?
David: Sto let nazaj je profesionalno gledališče bilo amatersko. Če so npr. v Križah ali Tržiču naredili opereto, pa je to gledal »stric« iz Ljubljane (kot danes selektor), so potem (po kvaliteti) izstopajočega pevca povabili peti v Ljubljano. Danes je zmagala birokracija, samo papir, diploma nekaj tehtata. Tudi če ni nikjer veselja, elana. Brez papirjev si amater. Premalo damo na vidne dosežke, čeprav niso poštempljani. Profesionalci pa gredo v glavnem v same poskuse, absurde, ne zanima jih vsebina, misel, kaj naj bi povedali. Tukaj smo mi mnogo boljši, pa še veselje in zagnanost se čutijo.
Kako privabiti ljudi na predstave? Ali je kulturnega dogajanja v Sloveniji pravzaprav preveč in zato marsikdaj ni obiskovalcev?
David: Problem je v ljudeh, ker se jim ne da, raje so pred TV, kot pa da bi npr. dali 5 EUR za predstavo. Spominjam se Zaplane, kjer smo pred leti igrali Kadar se ženski jezik ne suče. Zaplana je še vedno bogu za hrbtom, hiše so razmetane na petih kilometrih, pa so prihajali na predstavo kot v Cvetju v jeseni k romarski cerkvici. Cela procesija ljudi. Mislim, da ne smemo odnehati, ne smemo jih pustiti v naslonjaču. Prisiliti jih moramo, da bodo postali aktiven del družbenega okolja. Reklama je zelo važna. Več bo prireditev, bolj bodo ljudje hodili, zlasti ko nekaj postane tradicionalno, potem gre. Priznanja od nekoga, ki je viden oz. kompetenten, naj bi tudi govorila o vrednosti oz. kvaliteti dogajanja, društva, dejavnosti. Niso le mačji kašelj. Pa to ne govorim zato, ker sem ga letos sam prejel.
Kot tvoja režiserka se iz srca veselim, da si bil v selektorjevih očeh opažen in ti še enkrat za priznanje čestitam. Veselim se sodelovanja tudi vnaprej.
Z Davidom Ahačičem se je pogovarjala Marinka Kenk-Tomazin 14.6.2008
PO PREMIERI
Ste mogoče videli ali slišali, kakšno podobo je dobila naša dvorana v Križah? Nove zavese, stole in navsezadnje tudi peči. Čeprav je skoraj vsa ta oprema »opuščeni« program tržiške kinodvorane, je kriška dvorana dobila novo podobo.
Z veseljem smo začeli našo tretjo sezono. Tokrat smo se odločili postaviti na oder komedijo Novaka Novaka »Gugalnik«. Ker na koncu vedno primanjkuje časa in da ne bi bilo kakšnih nepredvidljivih zapletov, smo začeli delo študirati že konec oktobra. A glej ga zlomka, težave, kot da so samo čakale, kdaj lahko pogledajo na površje. Ni in ni jih hotelo biti konec. Borili smo se z besedilom, mrazom, kljub novim pečem, utrujenostjo in pomanjkanjem časa, saj so naši igralci, razen nekaj nas starih veteranov, študenti. Toda mi smo vztrajali na vajah, odpravljali težave, čas naše premiere pa se je hitro približeval. Toda brez generalke ne gre. Ta je bila načrtovana na četrtkov večer.
In v četrtek zvečer smo doživeli »cunami«. Zaradi bolezni je odpovedal igralec, ki naj bi v komediji odigral tri vloge. Marinka se je dobesedno sesedla, še Slavko, ki mu nikoli ni zmanjkalo optimizma, je ostal odprtih ust, brez tistih besed, ki so nam večkrat v težkih trenutkih znale vliti pogum. Vse se nam je podrlo. Sedeli smo na ruševinah našega dela...
Potem pa je zmagala naša trma. Ne! Da bi zavrgli naše trimesečno delo... ne! Oborožili smo se s telefoni in klicali, spraševali, prosili... Takole bom napisala – Bog nas je pogledal »skoz´ ta vel´k okn«. Prej kot v eni uri so bili v naši sredini trije fantje – novinci na odru. Pripravljeni so nam bili pomagati iz naše stiske. Človek bi od veselja kar jokal. In potem se je začelo – vaje v četrtek pozno v noč, vaje v petek, spet pozno v noč, vaje v soboto dopoldne in še pred premiero... Fantje (upam, da bodo ostali med nami, saj igralce vedno potrebujemo) so se izkazali. Vloge so se naučili čez noč. Vlili so nam novo upanje in zapihal je nov, svež veter. Med tem garanjem pa so nastajale nove anekdote, ki so jih popestrile smeh in dobra volja. Napetost se je stopnjevala in komedija je dobivala novo podobo.
Naša premiera je bila velik praznik za nas igralce, režiserko in vse člane v naši ekipi. Da nam je uspelo, so nam pokazali zadovoljni in nasmejani obrazi gledalcev in na prvi ponovitvi komedije v Križah seveda spet polna dvorana.
V slogi je moč – to misel so nekoč iznašli modrijani – in izkazala se je za resnično.
Jana Mirt 15.2.2006
LEPO VAS JE BILO SPOZNATI
Svojevrstno doživetje za vse člane gledališke skupine KD Kruh Križe je bilo naše oktobrsko gostovanje na 4. mednarodnem festivalu gledališč slepih in slabovidnih »BIT« v Zagrebu. Organizatorji so nas lepo sprejeli, predstavo Kadar se ženski jezik ne suče so nagradili z bučnim vzklikanjem in ploskanjem in nas po njej pogostili z večerjo. S svojim obiskom nas je presenetil veleposlanik Republike Slovenije gospod Peter Bekeš, ki se je do konca zadržal z nami v prijetnem klepetu.
Kazalište slijepih i slabovidnih "Novi život" iz Zagreba v prihajajoči sezoni pripravlja Dobrega vojaka Švejka, ki bi ga bilo gotovo zanimivo videti.
Vsekakor nam bo ostala v spominu njihova prijaznost, neposrednost, občutek, da smo bili dobrodošli in da smo povabljeni tudi naprej. Svet hendikepiranih ima drugačne vrednote, manj tekmuje, bolj sodeluje, rabi in ponuja roko.
Marinka Kenk-Tomazin 14.10.2005
Kadar se ženski jezik ne suče
Pa smo jo spravili pod streho - še eno premiero namreč in že kar nekaj ponovitev naše komedije "Kadar se ženski jezik ne suče" je za nami. Uspelo nam je in ne bom prav nič pretiravala, če bom rekla, odlično. Ljudje v predstavi uživajo in dvorano zapuščajo sproščeni in nasmejani - to pa je nam igralcem in režiserki največje priznanje za ves trud in lahko rečem garaško delo, ki smo ga s skupnimi močmi, z odrekanjem, potrpljenjem in s pravo gorenjsko trmo vložili v to komedijo. Če samo pomislim na to, da sem se decembra na bralnih vajah na moč začudeno postavila pred Marinko in jo vprašala: "Marinka ali si kaj brala Tržičana"? "Ja sem, vem, notri je članek o naši igri, ki sem ga napisala." "Aha, ali pa si prebrala tudi koledar kulturnih prireditev? Tam namreč piše, da bo naša premiera 29. januarja!" Kar oči je obrnila: "Kako se je lahko to zgodilo? O tem ni nobeden nič govoril. Samo pogovarjali smo se, da bi bilo dobro igro čimprej postaviti na oder. Tukaj ima gotovo Slavko prste vmes. Ker ve, da Tržičana januarja ne bo , je...." Mi smo gledali debelo, Slavko pa na moč nedolžno - saj je samo dobro hotel. Kaj sedaj? Staknili smo glave in si obljubili, da bomo postavili na oder našo komedijo v dogovorjenem času, pa če se svet podere. Januarja se je začelo...
Slavko je dobil spisek, kaj vse potrebujemo, mi pa smo hodili na vaje vsak dan, razen sred, pa mogoče je bila še kakšna nedelja vmes prosta. Ne spominjam se več, saj je dobro, da nismo še spali v dvorani. Včasih smo bili zelo utrujeni, saj so vaje potekale v poznih večernih urah - od 20.00 do 23.00 ure in še dlje. Pa zeblo nas je, bili smo premraženi do kosti. Pomoč je prišla od Marije - naše šepetalke, včasih nas je pocrkljala s kuhaniim vinom, Marinka pa nam je že tako vsak dan prinesla vroč čaj. Res, bili smo prave trme...
Bodrili smo drug drugega in največkrat nam je pomagal smeh. Ko pa smo se seznanili še z našo Evlalijo, je bilo pripomb in smeha zvrhano mero. Svoje so prispevala tudi oblačila. Imamo čudovite kostume, ki nam jih je sešila gospa Marta. Že pri pomerjanju je bilo veliko smeha, kaj šele na odru. Moja nočna srajca in čepica povzročata v vsaki predstavi pri gledalcih vsesplošen krohot - jezik moram držati krepko za zobmi, da me ne premaga smeh. No, z mojstrom Martinom sva postala kar prijatelja, eno. Moram pa priznati, da je to velik izziv - igrati moškega.
Ha, kaj vse se nam je zgodilo, ko smo vadili posamezne prizore. Že besedilo samo nas je spravljalo v smeh, pa se je bilo treba še pravilno gibati po odru. Marko, npr., se ni nikoli prav ulegel ali vstal s tiste klopi. Ubogi fant. poskušal je na vse načine, da bi zadovoljil režiserko. Marinka pa iz dvorane, od koder je vodila vaje: "Ja, kako pa zdaj spet stojiš, kaj pa imaš med nogami?" "Klop,"odvrne le ta že ves obupan. Pa je priletelo iz ozadjaodra: "jaz sem pa mislila, da imaš kaj drugega!"
In če se spomnim Drage. Že tako je bilo mraz v naši dvorani, pa je morala v sami rjuhi skakati po odru. Na vajah je bila lahko še oblečena, ampak rjuha je pa morala biti. Vse lepo in prav - zataknilo se je, ko je morala zlesti v skrinjo. Največkrat je šlo, zgodilo pa se je tudi, da je po nesreči stopila na rjuho in v skrinji je bila še prehitro. Padla je vanjo, kot bi skočila v bazen. Pa tista njena krtača za umivanje, kar dobro ji služi in lahko rečem, da se je tako vživela v vlogo, da mora pohlepni in priliznjeni notariuš tu pa tam odnesti kakšno resnično batino v rok "službe".
Za Martina je res najlepša dika ženska brez jezika. Naša Finette ga pa ima, vendar Jehan se ne boji klepetavih žensk, ker pozna način, da ji zapre usta, kadar je treba. Prišepnem moškim: večkrat uporabite ta način, pa bo mir v hiši.
Beseda večkrat nanese tudi na naslednjo sezono. Ne vemo, kako bo. Pravijo, da bodo v dvorani potekala gradbena dela. Vsi pa si želimo, da bi bilo delo končano do jeseni, da bi bila naša dvorana bolj prijazna, topla in pripravljena, nared za novo sezono. Železo je treba kovati, dokler je vroče. Gledališče je zaživelo in naj zastor ne pade zaradi nedokončanih gradbenih del.
Jana Mirt in Kulturno društvo Kruh Križe - marec 2005
Kadar se ženski jezik ne suče
-Slišiš,zaspane,ženska, ki ne govori! -E, ne Take pa nima svet. -Ima jo, pa jo ima, mladenič, jaz pa sem jo našel, to reddkost sveta! Sem jo zasnubil in jo semkaj pripeljal. Čaka na vozu...
Tradicija ljudske komike je ponovno zaživela v poznem srednjem veku oziroma na začetku renesanse, ko se je človek spet začel zanimati zase. Po vzoru francoske farse iz 16. stoletja je Vojmil Rabadan zložil prikupno delo, ki smo ga v igralski skupini kulturnega društva Kruh Križe vzeli za svojega in ga začeli oživljati. Pred gledalce ga bomo postavili konec januarja, najprej v Križah, potem pa še po ostalih vaseh v občini Tržič.
Po skoraj štiridesetih letih v Križah spet živi igralska skupina in radi bi, da ne bi bila muha enodnevnica in bi zaradi številnih težav z dvorano in podobnim morala "umreti". Trenutno so Križe edina vas v tržiški občini, kjer ta dejavnost živi.
Vabimo vas, da spremljate objave v medijih in se pridete nasmejat na premiero ali na ponovitve. Da naš trud ne bo samemu sebi namenjen. In koga ne zanima, kje se dobi mutasta ženska, kako se shaja z njo, ali je možno, da naenkrat spegovori. Predvsem pa, kako se ji v zadovoljstvo obeh vpletenih zaveže jezik. Treba je imeti ideje.
Marinka Kenk-Tomazin - december 2004
Rodil se je očka v Križah
Križe- Kulturno društvo kruh Iz Križev je v petek, 5.marca 2004 ob 19.uri na oder nekdanje kulturne dvorane postavilo satiro Ephraima Kishona RODIL SE JE OČKA v režiji Marinke Kenk-Tomazin in v priredbi Miirana Kende.
Gledališka skupina kriškega kulturnega društva je z omenjeno predstavo doživela oderski krst, kar velja tako za vse igralce kot tudi za režiserja in ostalo tehnično osebje. Rodil se je očka je predstava, ki pokaže povsem vsakdanji pojav, ki se je od pradavnih časov ponovil že neštetokrat.
Oba nastopajoča starša sta visoko razviti, izrazito intelektualni osebnosti in vesta, da je rojstvo otroka povsem normalen biološki proces. Nobene potrebe ni, da se čakajoči očetje spremenijo v nervozna, bedne figure... Satiro so "novopečeni" gledališčniki ponovili še v soboto, 6.marca 2004 ob 19.uri v dvorani Doma krajanov v Lomu.
Boris Kuborič
Za zaveso...
Še malo, še epilog, daj David, vzdrži, zate stiskamo pesti, saj bo...
"... zlato vidite, zlato!" Konec, aplavz, pokloni, sreča na naših obrazih. David že pelje na oder Marinko, poklon, smehljata se, uspelo je. Ja, uspelo nam je.
V mislih se vrnem na sam začetek... Prostor krajevne skupnosti Križe - kakšen mraz - posedemo se okrog električne pečice, malo postrani se gledamo, seveda, saj se sploh ne poznamo. Še Marinka ne pozna vseh. Le kako bo razdelila vloge? Pa kar hitro prebijemo led... Marko, David, draga Jana, Alenka in Slavko, ki v isti sapi hiti razlagati, da igral pač ne bo, bo pa poskrbel za vse ostalo.... Spogledujemo se - mi, najbolj zagnani, seveda premalo nas je... ampak, sa bodo še prišli...
Slavko že našteva, koga vse bo še poklical k sodelovanju. Takega optimista res težko najdeš. No ja, mogoče bo pa res kaj "ratalo". Škoda bi bilo, da ne bi, saj navsezadnje pregledati toliko materiala in se odločiti za tekst, ki bi bil najbolj primeren za skupino, v kateri sodelujejo ljudje, ki niso še nikoli ali pa zelo malokrat nastopali ali igrali v igrah in se med seboj še dobro poznaajo ne - ni lahko delo.
Pa smo kar takoj "plunili v roke", se seznanili z vsebino in podelili vloge. Veliko smeha je bilo že pri bralnih vajah. Uh, koliko živcevje šlo marinki, enkrat je manjkal na vaji ta, drugič drugi...,enkrat je imel izpit ta, drugič pa se je moral pripraviti za kontrolko nekdo drug. Dobro, da Marinka pozna vse to in je tega vajena, saj ima doma kar nekaj šolarjev.
Pa vseeno - na začetku je zelo slabo kazalo. Kot da hodimo v Križe "Bogu krast čas" in nimamo doma drugega dela. Pa še mraz... Ta je bil naš sovražnik številka ena. Ampak z dobro in trdno voljo in s pomočjo gospoda župnika, ki nam je dovolil, da smo imeli bralne vaje v župnišču, smo ga kar nekako premagali.
Do januarja niti na oder nismo šli pogledat, kaj šele, da bi si človek lahko predstavljal, kako bo vse skupaj potekalo. Slavko pa je bil še kar optimist - saj bo, saj bo, bo" - teh besed mu ni nikoli zmanjkalo, kot da bi jih imel na zalogo. Pa je le prišel tisti dan, ko se je Marinka odločila, da smo zreli za na oder. No končno - to smo res že kar težko čakali. Tam pa, o groza, take dvorane pa še ne, da o odru ne govorim. Oder brez zaves, kje za boga ste že videlioder brez zaves v ozadju, da o tistih na rampi sploh ne govorim. Odpadli omet s stropa na odru se nam je naravnost posmehoval - češ, poglejte me, saj sem kot najlepša freska. Poleg tega pa še dvorana ni bila prosta takrat, ko bi nam bilo najbolj prav. Bili smo trmasti. Tste "firnke" nam je Slavko po vseh protokolih "svečano" obljubil, mi smo se pa zmenili, da bomo imeli vaje ob 21 uri zvečer, v bundah, ker je bil tak mraz, da smo bili včasih, čeprav oblečeni kot "medvedje", čisto trdi in ledeni. Saj smo peč, o ja , ampak tista peč je bila glasna, ko je gorela, da se nismo čisto nič slišali, ko smo jo pa ugasnili, pa je bilo konec toplote.
Ob koncu januarja še nismo vedeli, kje bomo dobili "očete"! Lepa reč, porodnišnico se gremo, očetov pa nikjer. Pa sta vzela Marko in Janez v roke telefon - malo je pomagalo prijateljstvo, malo radovednost in očetje so bili tukaj - fantje, ki še nikoli niso stali na odru. Ko se je naučil drugi stavek, je pa prvega pozabil. Toda Marinka se ni prestrašila. Bilo je veliko smeha. Koliko ponavljanja, razlaganja, sprehajanja po odru je bilo potrebno... Včasih ji je kar malo zmanjkalo energije. Pa se ni dala. Zaupala nam je...
Februarja pa , kot da bi se nebo razjasnilo in bi posijalo sonce. Vaje so potekale skoraj vsak dan. Oder se je začel spreminjati, dobili smo zavese, tudi fresko na stropu je zakrila zavesa. Začele so se postavljati kolise, tudi glasbo in zvočne efekte smo dobili, pogovarjali smo se o kostumih, nazadnje pa so zagorele še oderske luči. Naše delo je dobilo drugačno podobo. Tudi tisti, ki so bili do konca nejeverni Tomaži, so začeli verjeti v uspeh.
Dobro, da je bila Marinka tako vstrajna in je verjela v nas... rezultat je tu, sprejeli so nas.... uživali so.... zabavali so se...
Kaj pa je za igralca več vrednega, kot to, da ga sprejme občinstvo...
Jana Mirt
V Križah se rojeva očka
V Križah se je zbrala skupina mladih in srednje mladih in poskusila, če zmore oživeti napisane črke.
Ephraim Kishon, izraelski pisatelj, nosi naziv "svetovni mojster humorja". V slovenščino imamo prevedena njegova dela: Družinske zgodbe, Kamela v šivankinem ušesu in Herkules in sedem mačkic. Miran Kenda je iz krajših tenkočutnih in s sproščujočim humorjem napisanih satir, v katerih se avtor prizanesljivo posmehuje svojim pripetljajem z lastnimi otroki, sploh zgodam in nezgodam v družini in vsakdanjem življenju, nakupovalni mrzlici... naredil priredbo oz. dramatizacijo Rodil se je očka.
Ves naš smeh ob "nastajanju vlog" besednih igrah, pozne ure vaj ob zavesti, da jutri v šoli čaka test ali izpit, prezebanje v ledeni dvorani, oderska podrtija... vam bo ostalo skrito. Lahko pa pridete pogledat "končni izdelek". Na ogled se vam bomo postavili v petek, petega marca, ob 19,00 uri, v Kriški dvorani. Dan kasneje pa ob isti uri še v Lomu.
Torej, prisrčno ste povabljeni na ogled igre - satire Rodil se je očka v izvedbi gledališke skupine pri Kulturnem društvu Kruh Križe. Ugotovili boste, da ste take dogodke že (k sreči) preživeli, drugi pa se lahko neposredno pripravite nanje.
Upamo, da se boste zabavali. Mi smo se.
Marinka Kenk-Tomazin
Ljudska igra tudi v Križah
V Križah je bilo pred skoraj dvema letoma ustanovljeno Kulturno društvo Kruh.
Nii treba razlagati, da je odprto za vsakogar, ki bi z glasbo, kleno besedo, igro, družabnostjo... rad kaj doprinesel k utripu svojega kraja.
Še danes se po nekaterih vaseh skupina ljudi odlepi od televizije in v dolgih jesenskih večerih naštudira igro, običajno kakšno veselo, zabavno. Uprizoritev enkrat januarja je dogodek za vso vas. Igralci vložijo kar nekaj truda in ur. Ne gre za profesionalce, toda talentov je mnogo v ljudeh in najpomembnejše je druženje, prijetno preživeti večeri.
Tole je pravzaprav povabilo za Križane in okoličane. Če si že dolgo želite, da bi kje sodelovali, če imate dar, da spravljate ljudi v smeh, če ste stari od nič do sto let (ha!), skratka, če bi radi igrali, se javite na telefonski številki 5956260 ali 5956430. Rabili bomo tudi oblikovalca scene, osvetljevalca... V življenje bi radi spravili komedijo oz. satiro Ephraima Kishona Rodil se je očka.
Vsi bomo začetniki, zato taki in drugačni pomisleki odpadejo. Igre brez ljudi ne more biti.
Vabljeni!
Za Kulturno društvo Kruh Marinka Kenk-Tomazin
